Jelenko ni bil že dolgo časa z nikomer toliko resnega govoril kakor zdaj s Somrakom; starček je imel dobro srce, smilil se mu je ubogi Somrak, ki so ga težile navadne gospodarske skrbi. Morebiti bi bil Jelenko, ki je poznal kraj in ljudi kakor malokdo, vedel več pripovedovati o Skalarju, ali poslušal je rajši, bodisi da ga je mikalo slišati, kar se govori o tem čudnem, skrivnostnem človeku po okraju, ali je pa hotel Somraku dati priliko, da si z razgovorom olajša srce. II