Ko videl bi kje, po svetu hite, siroto, ki joka v samoti; sladkó ji šume tolaži srce, ubogi nesrečni siroti!
Tudi zdaj jo je poslušal Marko, ali ne na ravnem polju, travo kosé; po gozdu je pohajal blizu nje ter cvetic je nabiral svoji nevesti! Na skalo je bil ravno splezal, kjer je videl posebno lepo, redko cvetico, to ji mora prinesti.