Zopet je sedela na ljubem svojem prostoru v temnem smrečju poleg šumečega potoka; zopet je pela, pogovarjala se s potokom, a sedaj malo drugače. Potoček ti moj, ne morem s teboj, sam teci čez skale, čez polje; dom našla sem svoj, tu oče je moj, moj dragi tu - kje mi je bolje? Ti teci naprej, mirú ne imej, tako ti zapoved je dana; razglasi po vsej deželi, povej, kakó je zdaj srečna Rosana!