Nesrečni ribič se je izgovarjal na vse strani; zdaj mu je bil trnek prevelik, zdaj premajhen; tudi kobilice mu niso bile nikoli prav, zdaj predrobne, zdaj predebele. Najbolj pa je dolžil žensko radovednost; in to dolženje je bilo morebiti še najbolj pravično. Kakor hitro je začela kimati dolga šibka palica ribičeva, da si je mislil: zdajle bo, hitro je pritekla gledat zdaj gospa, zdaj Zora ‒ in oplačena se je obrnila riba, izpustivši vado in ostri trnek.