Ni čudo, tako jezno je kopal vranec s kopitom tla, tako srdito je prskal z žarečimi nosnicami: ‚gotovo grize’! Zgodilo se je pa tudi časi, da ni bilo tako pogumnega junaka medi otroki, tedaj ni čakala dolgo; usula je mednje pest srebrnikov, potem pa pognala konja, ki je zdirjal kakor puščica. Samotno je živela v svojem gradu; troje poslov je imela za postrežbo: hišno, kuharico in strežaja, ki ji je bil tudi za voznika.