Pel bi pesmi, pisal bi romane; nič izmišljal, vse kakor je bilo; samo golo resnico bi pravil in svet bi dejal: Káko fantazijo ima ta človek! Ha, ha, ha, fantazija!« Pri tej priči se odpró vrata in v sobo stopi Zora pogledat, kako je bolniku; gotovo dobro, ker se tako iz srca smeje!