Radovan hiti urno za glasom. Pot je držala čez jarek, precej globok, nad katerim je bil napravljen mostek z držajem ob eni strani, tako da se je hodilo brez nevarnosti po njem, ako ni bil človek tak, kakršni se časi preradi vračajo kmetje v nedeljo ponoči domov. Pod mostkom na dnu jarka zagleda vznak ležečega človeka, nad katerim je lajal in cvilil Perun.