Slednjič se mi je srce olajšalo v solzah, ki so se mi curkoma ulile po licih. Z leti je rasla ta moja posebnost, recimo: bolezen, nikakor nenavadna bolezen; bolezen, kateri se tako rada posmehuje samopašna drhal, ki je zadovoljna in vesela, da se le nji dobro godi, ki ima ime in obličje človeško, a nikakor ne človeškega srca. Ta je tista bolezen, iz katere poganja cvetica najblažje poezije, ki so jo solze rodile nam v veselje.