Bredi je bilo hudo, vendar upala si ni, da bi sprožila pogovor o nesrečni sestri z očetom. Miren je bil, a ko je bil prišel božični večer, ki privabi hlapca in deklo iz službe pod domačo streho; ko sinek, ki se je v mestu učil, gazi v potu svojega obraza debeli sneg proti očetovi hiši; ko je bil pričel čas, v katerem želi vsak oče videti svoje okoli sebe: tedaj se mu je bila odprla in znova krvaveti začela na videz zaceljena rana. Vesel je bil Radovana, prijazno ga je sprejel; ali ko sta sedela za mizo ‒ tudi Breda je bila, popustivši za nekoliko časa hišne opravke, prisedla k njima ‒ zbudil se mu je spomin, kako je praznoval prejšnja leta ta večer, lansko leto še ‒ in nocoj!