XVI Jesen se je bila naselila v Tihem dolu, pozna jesen s svojimi mrzlimi nočmi, ko pada z jasnega neba strupena slana, ki mori življenja kal poznim cveticam in rumeni drevesom zeleno listje; s svojimi gostimi jutranjimi meglami, ki ležé tako leno nad goro in dolino in preprezajo vsa pota in kota z opolzkim, nadležnim blatom; jesen s svojimi golimi njivami, zapuščenim poljem in samotnimi, mrtvimi gozdi. Dvakrat neprijazen, žalosten je bil sedaj pogled po vrtu mirodolskem; jesen je bila zapustila po njem svoj pogubni sled in nji se je bila pridružila nesreča! Redko je bilo videti zeleno listje po drevesih, še to je tako žalostno viselo.