Lahna rdečica ji je bila zalila belo lice, lepe oči so ji plamenele in vidno so ji trepetale sklenjene ustne! Záboj jo je gledal osupnjen; besede bi mu ne bile mogle tako pojasniti stvari, kakor ta pogled; hipoma je vedel vse, prej je miloval nesrečnega dekleta, zdaj jo je spoštoval! »Pustila sem vas govoriti,« začne Zora z mirnim, a krepkim, odločnim glasom, »mirno sem vas poslušala; vse je bilo blizu tako, kakor ste govorili, do zadnjih besed, dasi sem se čudila, od kod vse to veste; zdaj poslušajte vi in jaz bom govorila.«