Živ pogovor je bil v veseli družbi; a ko se skrije sonce za večerne gore, ko se žaré v poslednjem svitu njegovem vrhovi nasprotnih gora, mrak po dolini nastaja, iz tihih kotov razširjajoč se dalje po ravnini; ko se vžiga zvezda za zvezdo na jasnem nebu; ko je vse tako mirno, tako praznično tiho ‒ pojema bolj in bolj govorica; zadnjič vsi obmolčé ter zró zamaknjeni v krasni večer, gotovo vsi ene misli, enega čuta: kako lepa je zemlja, kako lepo je življenje na nji! Čez nekaj časa vstane Breda, prime sestro za roko in družno odideta sprehajat se po vrtu. Dolgo hodita molče; slednjič spregovori Breda: »Kako srečni smo zdaj, ljuba moja Zora!