Kako malo časa, ko je še ona bivala v nji srečna in nedolžna kakor otrok, ki leta za pisanimi metulji po cvetočem polju. Oh, letala je tudi ona za pisanim metuljem, zašla je v gozdu, zabredla v močvirje! Globok prepad, črno brezno zija med njo in ono srečno deželo, katero je pregrešno zapustila; mostu ne vidi, ne brvi čez brezno; misli in želje si ne upajo čez, kako šele plašna noga!