»Izgubila! Bog ne daj hujše nesreče! Iskat jo pojdemo; sklicati hočem ves Tihi dol in spraviti na noge; preiskati in preobrniti hočemo vse gozde, stakniti vsa kota, da jo najdemo; preden sonce zaide, bodemo sedeli tu na klopi in veselili se izgubljenega in zopet najdenega otroka. Mirna bodi, Breda; tu ostani in čakaj malo, skoraj se vrnemo z izgubljeno ovčico in smejali se bodemo tebi in tvojemu praznemu strahu.«