Višje namene je imel gospod Mirodolski: vino je hotel delati iz grozdja; in res, zadnje leto bil ga je pridelal toliko, da je napolnil štiri črne steklenice, zamašil jih ter zapečatil, kakor se dela z dragimi vini, ter shranil jih v kleti za visoke praznike, za posebne godove. Posebno ljubega gosta je moral imeti, moral je biti posebno dobre volje, da je šel po kosilu tiho dol v svojo skrivnostno shrambo, prinesel zaprašeno steklenico ‒ kar je posebno imenitno ‒ ter nalil najprej gostu, potem sebi droben kozarček. Hudoben človek bi bil moral biti, pravi divjak, da bi ne bil z vidnim veseljem, z neko zamaknjenostjo srebal blage kaplje ter ne hvalil je nad vsa vina, kar jih rodeva olikani vinorodni svet.