Vse je bilo živo in veselo po Mirnem dolu; ponosno je stopal Kokodin s svojo kurjo družino po vrtu; bil je svojim podložnim vedno skrben gospodar in oster vladar; ne da bi se bil kdo upiral njegovi oblasti, ali mladi zarod se je začenjal čutiti, kar mu ni bilo videti nič prav po volji. Rdeči grebeni in podbradki so rasli bolj in bolj mladim petelinčkom; zdaj pa zdaj je tudi že kateri poskušal svoj: kikiriki, ali petje je bilo še silno okorno in hripavo, tako da je Kokodin zaničljivo in nejevoljno stresal modro glavo, kakor da bi hotel reči: Tebe se mi ni še bati in deset takih! Koliko drugače se je razlegalo njegovo petje po dolini, kakor bi véliki zvon zapel!