»𠆭ulce est dissipere in loco’, kakor pravimo Latinci, tetka!« pristavi Edvin, »dobro je, če človek časi malo iz ojnice stopi; na tvoje zdravje!« Sonce je bilo zašlo; hladno je prihajalo, tolikanj prijetneje se je sedelo in ležalo okoli gorkega ognja. Ko je bil odpel večerni zvon, ko je bilo tako tiho, tako mirno vse, po gozdu in dolini, reče gospod Mirodolski: »Še nekaj pogrešam; pesem bi se tu tako lepo razlegala; Zora in Breda, zapojta nam tisto žalostno pesem, ki jo tako rad slišim?«