Zvečer, kadar je bil gospod Mirodolski posebno dobre volje, napravil je svoji družbi posebno veselje, veselje, ki je bilo do tedaj čisto neznano Edvinu in njegovi tetki gospe Jarinovi. Peljal jih je na bližnjo njivo; tam so nakopali sadeža ‒ ne upamo si ga imenovati po imenu; ime mu je strašno kmečko, prozaično; bojimo se, da bi kaka lepa bralka, mestna gospodična, ne nabrala zaničljivo ust, ako ga naravnost imenujemo. Govorimo torej po okoliših.