»Prav pravite, oče,« seže mu Zora v besedo, »smeh mu izhaja iz globoko ranjenega, krvavečega srca; iz bridke žalosti, da se življenje, človeštvo, kakršno vidi, tako slabo ujema z vzvišenim čistim vzorom, ki mu plava pred očmi: Heine je pesnik, prerok svetožalja, svetobolja, ali kako bi rekla.« »Tako je, gospodična!« pride ji Edvin na pomoč; »to moramo imeti vedno pred očmi, ako ga hočemo pravično soditi; potem nam se neprijetni glasovi, ki nam žalijo čut, zedinijo in stopó v neko višje, otožno soglasje.« »Mogoče!« odgovori gospod Mirodolski; »o tem sodi osebni čut, jaz tega pesnika ne morem uživati s čistim veseljem.