»Tudi Horacij?« vpraša gospod Mirodolski z nekako boječim glasom. »Tudi Horacij,« odgovori mu neusmiljeno Edvin, ki ni vedel, da je bil ta pesnik ljubljenec gospoda Mirodolskega. »Pogreta jed, nič izvirnega; same besede; lepe, visokodoneče besede; gladki, skrbno piljeni verzi brez globoke misli, brez čuta.