Videti ji je bilo že prej, takoj po Zorinih besedah, da bi bila rada govorila, samo da ni bilo prave priložnosti. Veselo se nasmeje Zori, rekoč: »To je vendar prav lepo, da ne zabiš svoje uboge sestre, da skrbiš tudi zame, ki mi je prisojeno, da ostanem samica vse svoje dni, in tudi tebi sem hvaležna, Radovan!«
»Kako moreš tako govoriti, ljuba moja?« odgovori ji Zora nekako v zadregi.