S skrbnim očesom gleda stari pomornik nedolžni oblaček; postaral se je na morju in on ve, kaj pomeni bela meglica; ne dolgo in dvigne se vihar, zbudé se valovi, in tedaj bodi ti milostivo nebo, ladja, in vami vsem, ki ste na nji! Tako se je bila prikazala Radovanu na jasnem obzorju usodna meglica; videl jo je, a vedel ni, kaj pomeni; malo je še poznal svet in življenje, med knjigami mu je bila pretekla »življenja lepša polovica«. Kmalo se mu zvedri čelo in vesel kakor prej, ogovori gospo: »Res, nesrečo sem imel z ribištvom danes, postrvi mi ni bilo pred oči; vendar današnjega dneva ne štejem med izgubljene.