V kontekstu papirnate repatice in stvarjenja sta oba sled enega duha, mimikrija iste iskre, snov iste črede; črta, ki se vleče od zvezd do zadirčne tektonike vodne brazde. Telesi zamaskirani v časovni gib ‒ bombi brez eksplozivne volje. Deklici se prepletajo lasje v valovit splet, vodno telo se ji napenja v rebus materinstva, drseča polt ji orje skozi kristal bistre slike, motor pa ugaša v mrzlem teku za lastno vnemo.