Vsa obupana in zbegana se je vrgla Almira mrliču na prsi in se ni ganila od očeta, dokler ga niso sosedje položili v hladni grob.
Od tistega časa je glodal na Almirinem srcu strašen črv kesa in vesti; češ, ona sama je kriva grozne smrti očetove. Iz njene duše je izginilo veselje in radost.