Bajželj bi se bil skoraj izpovedal, kako je dvomil v njegovo poštenost, a ni našel primerne besede. Bogataj je opazil in prijetno mu je bilo. »Ne misli, da se mi boš izmuznil, ti že ne, pohlevnost mežnariška!« je dejal sam pri sebi in se prijazno muzal Bajžlju, ki je bil ves zmeden, kakor da bi stal pod vislicami.