»Dolžnikov in žlahte si se vendar rešil!« mu je namignil sosed in pomežiknil, v srcu pa se mu je zganilo mehko občutje. »Nič ne maraj!« je šepnil, ko je zagledal Bogataja, ki je ponosno stopical po stezi in se razgledoval po grapi. Nerodno mu je bilo, slutil je, da ga je slišal, in kar samo ga je zanašalo na stransko pot.