»Pospremim te, tako lepo hladno je zunaj!« se mu je ponudil Bogataj. Kozomolcu je bilo več kot prav, pot po grapi mu je bila zmeraj neprijetna. Bogataj si je brisal čelo, čudno vroče mu je bilo, čutil pa se ni prav nič slabega. Oba sta bila zgovorna kot že dolgo ne in pod težko okovanimi čevlji so se jima kar iskre kresale.