Noč se je že razlezla po grapi in po rebrih, ko sta se poslovila. »Pospremim te, tako lepo hladno je zunaj!« se mu je ponudil Bogataj. Kozomolcu je bilo več kot prav, pot po grapi mu je bila zmeraj neprijetna. Bogataj si je brisal čelo, čudno vroče mu je bilo, čutil pa se ni prav nič slabega.