Bogataj se je zakrohotal in tudi Bajželj se je zasmejal, kajti kar dobro mu je delo to besedičenje, saj se je znova spomnil na dneve, ko je prevzemal grunt in štel težke denarje zdaj davkariji, zdaj sodišču, zdaj notarju. Za trenutek se je zamislil, tedaj pa je Bogataj vstal, odklenil kamro, zaprl vrata za seboj in Bajželj je le še slišal, kako je zaškripal ključ v skrinji in kako je zaječalo v tečajih, ko se je vzdignil pokrov. »Veš rekel sem ti, da je trda za denar, ampak poštenjak rad pomaga poštenjaku, da boš vedel.«