Bogataj je govoril s poudarkom, Bajžlja kar prebadal z očmi in se delal strašno zaskrbljenega in resnega, da se je temu zazdelo, da ima pred seboj dobrotnika in ne oderuha. Bogataju se je obraz kar svetil in zdaj pa zdaj so ga spreletele čudne barve, ki si jih Bajželj ni znal razlagati. »Prav, prav!