Po planini so se podili vetrovi, v bukovem gozdu so zakasnele ptice iskale gredi, Mohor in Fortunat pa sta dvigala svoj stolp kot svareč prst proti nebu. Vsa prostrana ravan daleč pod njima tja do Grintovca je bila že temna kot zakleto jezero, le tu in tam se je vžgala luč in se bliskoma pognala preko ravnine.
Ta večer je v Lovraču dozorela misel: »Dovolj sem star, grunt naj mi dajo.