Adamovec pa je nehal smrčati. Nenadoma se je vzdignil, udaril po mizi in začel modrovati: »Hudiman, petdeset let že tolčem po tehle rebrih, precej denarja sem že natolkel, zemljo sem primoral, da mi rodi, kot tebi še nikoli ni, Jereb. To pa rečem, kdor že bo za menoj, zemljo naj varuje, moj grunt, če, ne, ne bo imel sreče.