Zasenčil si je oči z dlanjo in strmel v hrib. Vsaka kretnja Marijanice mu je bila znana, vonj njene obleke je začutil pred seboj, vendar mu je bil pogled nanjo zoprn, gnusen; vsak sunek njenega koraka ga je zbodel, pred njim je zazijala votla, črna duplina, iz nje se cedi kri in se razliva po rdeči ilovici.
»Nič ne slutijo, nič ni izdala,« si je odgnal mračne podobe in krvave misli.