Misli so se mu kopičile v glavi, da je zgrešil vsako sled in se ni mogel okleniti niti ene. Izza brega izdolbene poti se je zablisnilo, počilo, konj je planil v breg, med odmevom se je zgubil Lovračev glas: »Mari‒ja ... « Marijanica je kriknila in obstala. Otroka sta vrisnila od strahu, nato pa se kot brez pameti vrgla čez očetovo telo, ki pa ni več dihalo, le iz raztrganih prsi je dehtelo po krvi, ki je vrela iz rane.