Skušal je misliti, pa se mu je vsaka misel izvila, skušal je celó moliti, pa se mu je upiralo. Pred očmi mu je trepetala čudežna svetloba in ga utrujala, na uho pa mu je udarjala prošnja: »Lovrè, nikar!« Zmehčalo se mu je v duši; pomislil je na mater in očeta, na bolečino, ki jima jo je storil zvečer.