Nekega dne je odšel Lovrač z doma po opravkih. Marijanica se je zasmejala, ko ji je zginil spred oči, nato pa še sama odhitela v dolino, da se je za njo kotalilo kamenje. Ozrla se je nazaj proti hiši, če jo kdo ne oprezuje, dokler se za ovinki ni skrila in je mogla nemoteno zbrati svoje misli.