Potihoma je stopil v vežo, na dvorišče in sedel na klepalnik pred skednjem. V grapi je pošumevala voda, z nasprotnih hribov se je oglašal pes, iz hiše je luč metala v gosto temo le komaj vidne drobce. Lovraču se je zazdelo življenje prazno, kolikor ga je že živel; vse mu je pravilo, da nekaj ni bilo prav.