Tako je Melkijad rasel v strahu pred Bogom in pred šibo, katera je brezposelno samovala za čelešnikom, in prebival je detinska leta med dobrimi in slabimi ljudmi, med ovcami in kozli, ob žgancih in mleku. Razvijal se je po reklu: mens sana in corpore sano, in možgani so mu bili tako čvrsti kakor lobanja okoli njih, ki je pretrpela marsikatero bunko v deških dvobojih pod lipo sredi vasi. Brez deških dvobojev pa ni moglo biti, ker preradi so mladi paglavci bodočemu gospodu nagajali, pojoč mu za hrbtom: »Mlekojed, krivogled, v kočijo sed′!«