Ozrl sem se na Erjavca, pričakujoč, da me pohvali. A ni me pohvalil, ampak spregovoril: »Blaga nada, da dospejemo do zlate dobe obče omike in da bo poštena značajnost celo nadkriljevala blestečo učenost, to zaupanje v zakrito bodočnost ostane zgolj lepa sanja, dokler Bog človeka ne preustvari. Kaj takega pa ne pričakujemo vobče; saj se celo posamezni človek čuti tako dovršenega, da ne želi, da bi ga Bog preobrazil ali z izkušnjami starosti nazaj potisnil v hlepenje mladosti.