Zdaj pa je z njim vred ubita stara tovorniška idila za večne čase in ob nekdanjem tovornem tiru se meri ... železna cesta. Pred bronastim spomenikom iz starodavnosti, ki je stal na polenih v vežnem kotu, sem stopil v dobo svojih očakov in prapradedov, a ne s tisto spoštljivostjo, ki mi jo je nekdaj zapovedoval moj ded, temveč s hvaležnostjo, da je mila usoda mojo malenkost prihranila za devetnajsto stoletje. Zakaj ne bi mi bilo ugajalo življenje v tistem ‒ zlatem veku!