Na tovorništvo se je napotila vselej večja družba, ki je bila tudi kolikor toliko oborožena. Tovorna živina starega težkega bohinjskega plemena je stopala po ozki stezi zaporedoma, konj za konjem, in vsak konj je nosil na vratu velik zvonec, da se je daleč razlegal tovorniški klopot in da so pravočasno na primernih prostorih vstran stopili tovorniki, ki so tovorili naproti. Ko se je blago razpečalo, so Bohinjci naložili blago za dom, vino, sladivo, nakit in kar koli jim je bilo naročeno.