Stopivši v vežo sem si ogledal ta veliki, očrneli zvonec nenavadne oblike. To je bil starodaven konjski zvonec in spoštljivo sem ga vzel v roke, ker se je nosil daleč po svetu in je videl nekaj stoletij bohinjske zgodovine. Nosil se je pa vedno po taistih tovornih stezah do Gorice, do Čedada in laškega Vidma in morebiti tudi do Kranja in Ljubljane; a stara zgodovina Bohinja je bila v mali sliki to, kar po Simon Jenkovi pesmi slovenska zgodovina vobče.