Govorili smo svojo reč slovenski, ne boječ se zalezovalcev in ovaduhov, in poleg nas so dunajski meželjni, udomačeni na priposestvovanih stoleh, v strahu pred ženami in policijo razpravljali svojo staroselsko vsakdanjost, ne * cepcu boječ se ob naši slovenščini za nemško posest in za pristni nemški značaj veselega Dunaja. Skozi eno leto in dalj smo se ondi shajali na večere, modricam posvečene, da pri pičlih mericah vina otresemo prah podnevnega robotanja od praznično odetega duha. Marsikatera dobra ideja se je ondi zanetila.