Zelo me je spekel kvar, ki ga je tako neprevidno naredil moj prijatelj. Vedel sem sicer že prej, da Erjavec ni prijazen rimani besedi, kaj še poeziji takih mladičev, katerim se po njegovi sodbi bolj prilega šolska klop nego pegazovo sedlo, in spomnil sem se tistih štirih stihov ‒ »versus unigeniti Erjavciani« ‒ katere edine je zaokrožil, da osmeši nezrele stihokovače; vendar sem si bil ta hip v svesti, da me mora šteti med prave pesnike, čeprav sem nedoleten. Opomnim ga torej s kratko besedo, da njegova umazana torba z žuželkami, polži in drugo golaznijo in njegovo obširno podhrbtišče nista izbrali primernega skladišča, in da je to, kar si je osvojil, ne da bi bil poprosil dovoljenja, spominska plošča in slavospev ‒ moj slavospev!