Zdaj se zidovje ruši, dno nekdanjega plavža je prazno in hladno, in kjer se je zemlja tresla pod debelim kladivom, gledaš grobljo in razrov. Valjarna, pretapljalnica, kladiva, strugarne ‒ vse je minilo, in kjer je bilo nekdaj veselo, pridno gibanje ljudi in strojev, vlada zdaj mrtva tihota. Srce Bohinja več ne utriplje!