Ponosno sem sodil, da me za postelj na tem mestu pod milim nebom, kjer mesec neposredno in tako blizu deluje na možgane, zavida vsak pesnik; in če prifrfota krilati pegaz tisto noč na slovensko zemljo, gotovo obstane pri meni, ker drugje ne dobi tako visokostne, tako dehteče krme nego v senenem kupu mojega planinskega ležišča ali pravše slonišča. Skoro sem zapesnikoval in domišljija mi je bila tolika, da mi je bilo hripavo bavkanje lisjaka liki rezgetanje pegaza, bližajočega se meni in senu. Tista leta smo dijaki svoje proste ure, katerih je bilo dokaj, radi ubijali s pesmarjenjem.