Po njegovi povesti, kakor sem jo čul iz ust svojega očeta, je bila tista stvar takale: Na sveti večer ‒ bilo je to, kakor sem prej omenil, leta 1818 ‒ se je Cvajarček vračal v Bled in bil namenjen, da prenoči na Nomenju. Malo pred Nomenjem ga dojde gosposko oblečen človek, ki je govoril nekaj bohinjsko, nekaj ljubljansko narečje. Tisti človek je bil norčave volje in dal je beraču za žganje celo srebrno desetico ‒ tako je namreč govoril Cvajarček.