Melkijad morebiti ni rad strahoval pačilcev svojega imena, a navzel se je v teku let prepričanja, da mora edino sam braniti svoje pravo ime in potrebni ugled med dijaki, ker nikoli ni našel zadoščenja pri tistih, ki so imeli pravico kaznovanja. Najbolj ga je to peklo, da so gospodje, ki naj vzdržu jejo red med dijaki, sami smatrali za malenkost, kar je bilo Melkijadu resna, častna reč, in da se je časih celo kateri teh gospodov spozabil in namesto imena Melkijad rabil besedo, ki je bila vsakomur gladkeje izgovorna in se je vedno rabila za Melkijadovim hrbtom. Tako je bil naš dijak venomer bolj oster nego mil, bolj skriven nego očiten sodnik, da, maščevalec svoje časti, in to ni bilo koristno njegovemu dušnemu razvoju.