(Oča Rok se je zdaj sklonil za pol glave.) Gospod vodja je naročil pozdravila do znancev v Bohinju in Rok je korakal od pisarne, glasno vprašujoč, kje je tisti vražji rešetar, da ga potiplje z debelim prstom; a moral si je odgovoriti prosto po Prešernu: Med njimi, ki so stali brez odmike, naš Rok zastonj tam išče zlobno lice njega, ki kriv noritve je velike.
Oča Rok se je še tistega dne poslovil od Ljubljane in domačih prvošolcev.