Spusti se na zemljo, pazi, da se prezgodaj ne znebiš nevidnosti, in bodi opreznejši, nego si bil sinoči; jaz bom v zraku pazno gledal na tvoje korake in posegel, kjer bi bilo treba.« Samorad čuti pod seboj tla ljube domače zemlje, radosten, kakršen danes ni bil ne v krasni Italiji ne v veličastni Indiji. Milo se mu stori, ko začuje od stolpa bližnje župne cerkve žalno zvonjenje za mrličema, svojo materjo in gospodom Petrom Pavličem, katera polože jutri k zemeljskemu počitku.